Ko v Travnik produkciji omenimo Pesaro, se nam vsem najprej prikaže isti prizor: dolg, ravno prav vroč italijanski vikend, naložen Ford S-Max, do vrha napolnjen z opremo, in kup navdušenih Italijanov, ki govorijo krasno porušeno kombinacijo italijanščine in angleščine. Mi pa še bolj porušeno nazaj. Ampak zanimivo, še vedno se nam vse uspe zmeniti.
Naše sodelovanje z Italijani je postalo že tradicija. Trikrat letno, februarja, junija in oktobra, se odpravimo v Pesaro, kjer v ogromni Vitrifrigo Areni snemamo dvodnevni dogodek, ki ga obišče med 5.000 in 10.000 ljudi. To je motivacijski seminar, poln glasbe, luči, energije, adrenalina, govorov … in tekanja. Veliko tekanja. Ko se zadeva enkrat začne, imaš občutek, da je vsak vogal dvorane hkrati pomemben, zanimiv in vreden posnetka. Tam pride do izraza prava video produkcija: vso usklajevanje, hitra reakcija, kreativnost, fotografija pod reflektorji, in kasneje še video montaža, ki iz vsega materiala sestavi zgodbo.
Vožnja do Pesara traja približno šest ur, ampak nam gre mimo, kot bi bila dve. Verjetno zato, ker se vsak od nas nekje vmes spomni ene anekdote iz prejšnjih projektov in vedno se najde nekdo, ki pove tisto, ki bi jo bilo bolje pozabiti. Po navadi se začne nedolžno: “A se spomnite tistega leta, ko je gimbal začel vibrirat sredi govora?” … in potem smo dve minuti vsi pokonci od smeha. Očitno je to standardni del produkcijskih roadtripov.
Ko prispemo v Pesaro, se nastanimo v hotel tik ob plaži. In ko rečem tik, mislim tega dobesedno. Če bi kdo metal kamen skozi balkon, bi brez težav zadel morje (sicer tega nismo testirali, ker smo kulturni in ker nočemo italijanske policije na vratih). Ampak ja, občutek je fenomenalen. Morje pred tabo, dolga promenada, veter, vonj po soli … in mi, ki na balkon nosimo baterije, stojala in torbe objektivov.
Petek je naš “free day”. To pomeni, da si privoščimo dobro hrano, sprehod ob morju, kakšno pivo in obvezno debato o tem, kako je italijanska glasba iz sedemdesetih še vedno boljša od polovice današnje. Vedno se najde kakšna skupina, ki igra v živo, zato se vmes znajdemo še na mini koncertu. Italijani imajo neverjeten talent, da tudi čisto random ulični muzikant zvoni kot Chris Rea.
Sobota je delovna. Začnemo okrog 10. ure zjutraj in delamo do devetih zvečer. Vmes snemamo atmosfero, odzive ljudi, govorce, premore, dinamiko občinstva … in po navadi posnamemo še nekaj portretov glavnih gostov. Vitrifrigo Arena je impresivna, nekaj med Stožicami in letalskim hangarjem, ampak lepšimi. Svetloba, atmosfera in energija so idealni za profesionalno fotografijo in video produkcijo. Vedno poskrbimo, da imamo dovolj širokih posnetkov, telekompozicij, nekaj slow motion kadrov, drone vibe z gimbalom, “cinematic” B-roll … skratka, vse tisto, kar kasneje v montaži sestavi močan promo video.
Nedelja je krajša, snemamo samo dopoldne, zaključimo, spakiramo tistih 300 kilogramov opreme in potem sledi tisti najboljši trenutek: zunaj nas čaka pesarsko sonce, plaža, še zadnja kava, nekaj fotk za spomin … in potem domov.
Mimogrede: vedno znova ugotovimo, da je Ford S-Max videti velik samo od zunaj. Ko pa vanj poskušaš spraviti Panasonic Lumix set, Canon body, Nikon body, 8 objektivov, stative, luči, mikrofonske sete, torbe, baterije, prenosnike, stojala in še kakšno “za vsak slučaj” torbo … no, takrat je jasno, da ima avto svoje meje. A nam vedno uspe. Projektno pakiranje je pri nas že posebna znanost.
Ena izmed naših najljubših stvari pa je, da je junijski termin res poseben. Poletje, dolgi dnevi, ogromno obiskovalcev, večerni sprehodi ob obali, dobra hrana in pivo, ki ga spiješ tik ob plaži. In potem ti lokalni natakar reče nekaj v italijanščini, ti pa prikimaš, ker misliš, da te sprašuje, če želiš račun, v resnici pa te je vprašal, ali boš narisal portret njegovega psa. Ampak hej, življenje je zabavno, ko imaš veliko gestikulacije in malo razumevanja.
Kar se projekta tiče, nam ogromno pomeni, da imamo mednarodno sodelovanje. V zadnjih letih imamo vedno več stikov s tujino, kar nam ustvarjalno zelo ustreza. Mednarodni projekti so vedno malo bolj nepredvidljivi, malo bolj adrenalinski in vedno prinesejo nove zgodbe. In prav to je nekaj najlepšega pri video produkciji: nikoli ni enako, vedno je novo in vsaka izkušnja te dvigne za stopničko višje.
Pesaro za nas ni samo “še en projekt”. Je tradicija, ki nas povezuje kot ekipo in nam daje priložnost, da delamo, kar imamo radi, profesionalno fotografijo, snemanje dogodkov, močne video zgodbe in kreativno video montažo. Vsakič, ko se vračamo domov, se počutimo kot da smo spet naredili nekaj dobrega, zase, za naročnika in za našo produkcijsko dušo.
Če bo naslednjič kdo od italijanske ekipe hotel, da z njimi govorimo samo v italijanščini, bomo seveda poskusili. A realno? Najverjetneje bodo oni še naprej govorili pol italijansko in pol angleško, mi pa bomo odgovarjali pol slovensko in pol “un cappuccino, per favore”. In vseeno bo delovalo. Ker prava zgodba nikoli ni v jeziku, ampak v energiji.
In ta v Pesaru je vsakič top.
